Ali ste že slišali, ko kdo pri obroku reče: "Mmm, kako okusno!". Kaj so vzroki temu.

Pri uživanju hrane preko treh fizičnih čutil sprejemamo dražljaje, ki jih doživljamo kot zavest o hranjenju. To so vidna zaznava, voh in okus ter tudi toplota, katere subjektivni občutek je lahko termičnega izvora (temperatura živil) in ali vročega občutka, ki ga prispevajo določene vrste začimb. To je torej en učinek začimb: vroče-hladno. Okus, to je tisto, kar občutimo z jezikom (sladko, kislo, slano, grenko). Do zdaj omenjene senzoriki sta sekundarnega pomena pri uživanju hrane. Daleč največji delež pri uživanju hrane prispeva čutilo vonja, to je nos. Ko hrano ponesemo proti ustom in hkrati vdihnemo dobimo začetni impulz vonja. Vendar šele, ko hrano obdelujemo v ustih, dobimo vonjave na receptorje v nosni votlini in to preko povezave ustne in nosne votline. Zakaj torej pravimo, da je hrana okusna, če v bistvu to ni okus mapak vonj (aroma, dišava). Vzrok je to, da vonj doživljamo tisto, kar prihaja od zunaj z vdihovanjem zraka. Okus na jeziku pa le s spravljanjem substance od ust do požiralnika. Hranimo pa se preko ust. Ljudje potem pri prehranjevanju zamenjujemo vonj za okus. Posledica tega je, da potem ni zavesti o izvoru okusa (!), arome hrane, živila. Čutilo voha torej prispeva največ k ugodju hranjenja. Kot opozorilo: pri tem ni mišljeno ovohavanje. Tisto kar v resnico doživljamo v možganih pa je sinteza vseh senzoričnih občutkov. Zato drugič pri mizi recite, ko že žvečite hrano: mmm, kako vonja! Vsi ostali prisotni vas bodo vsaj malo začudeno pogledali.

Ker je čutilo vonja zelo pestro (ja, tudi pri človeku) in ker zavzema celo paleto občutkov: od smradu od prelepih dišav, ga pri hranjenju miselno zamenjujemo za okus, ki precej skromnejši in bolj specifičen. Vonjave pa vzbujajo celo vrst občutij, čustev in transformacij zavesti (to je že alkimija).

Vpliv neuporabe začimb na slabe prehranjevalne navade.

Od kod torej izvira tisto, čemur pravimo okusnost. To so aromatske spojine: spojine, ki nastanejo pri toplotni obdelavi maščob (1) in naravne aromatične spojine (2), ki so pretežno rastlinskega izvora, ter umetno arome (3), ki so v bistvo zlo živilske industrije.
Ad (1). Ti izvori arom spadajo med nezdrave, saj pri razkroju maščob nastajajo prosti radikali, oksidanti, ki bremenijo celice in lahko poškodujejo celični material in uničujejo ožilni sitem. Ker večina ljudi ne uporablja rastlinskih izvorov dišav (dišavnice, zelišča), pridelujejo nezavedno močno aromo z cvrtjem v rastlinskih maščobah, dodajanjem mlečne maščobe k živilom in pretirane uporabe mesa, ki surovo seveda nima okusa. Okus pridobi šele, ko pride do razkroja maščob v mesu. To je tudi odgovor, zakaj ljudje tako ljubi jedi z žara in piknike. Zavedati se je torej potrebno od kod izvira dejasnka aroma in kako jo pridelati na zdrav način, seveda z ZAČIMBAMI.
Ad (2). Bogastvo arom v rastlinah je neskončno, pomislite samo na rože in tisoče znanih in neznanih zeli. Vendar pozor: tudi s prekuhavanjem plodov zelenjave se sproščajo močno aromatične snovi, ki so telesu v breme. (npr.: kuhan koreček ima dosti bolj močno aromo kot surov, seveda če ga takoj pogoltnemo). Vse močne arome, ki nastanejo pri razkroju maščob, lahko nadomsetimo z različnimi kombinacijah začimb, dodanih na koncu ali začetku priprave jedi. Tu se začne kulinarična umetnost, vendar brez strahu, zato ni potrebno imeti medalj iz kuharskih tekmovanj. Pomemebno je raziskovanje in smisel za domišljijo.
Ad (3). Največja ukana sodbne prehrambene industrije. V ceneno industrijsko umetno pridelana živila, da bi bila vsaj malo spodobna, vcepijo umetne tudi sintetično pridelane substance, ki so tabu in večina njih učinek na zdravje sploh ni poznan, niti strokovnjakom. Torej brž nazaj k naravi!

Pojav presoljevanja hrane.

Ker je stimulans v hrani, kjer ni razkrojenih maščob, za navadnega od maščob razvajenjega jedca preslab, ga nadomeščajo z močnim okusom, ponavadi s soljo in kisom. Ti torej nimajo zavesti od kod dobivajo dražljaje ugodja pri hranjenju. S soljo se še povdari okušanje hrane bogate z maščobami. Vendar pozor za vse: tudi hrana z malo maščob in soli je lahko okusna (aromatična). Tu nastopijo začimbe. To niso samo sol in poper. Sol sploh ni prava začimba, ampak je mineral. Hrana obogatena z začimbami seveda lahko z lahkoto presega po okusu masno in zasoljeno hrano in to že z minimalnimi pravilno doziranimi količinami, ki se pri končni ceni obroka sploh ne poznajo. (npr.: ena steklenička ali vrečka začibme stane cca sto tolarjev, kar zadošča za 20 do 50 obrokov, torej nekaj tolarjev na obrok)
Kot primer:
Ljudje imajo navado, da testenine presolijo, včasih z nerazumnimi dozami, ker mislijo, da bodo le tako okusne. Delno imajo prav, saj živila in žit nimajo skoraj nobene arome, zato jo pa imajo začimbe, ki so pomemebne v tej zvrsti hrane. Namesto preobilice soli nadomestimo z sledečimi začimbami in dodatki: petršilj, šetraj, rožmarin, timijan, bazilika, čili (s pravilno mero), več vrst popra in še hladno dodano olivno olje. Garantirano bodo testenine boljše, kot če bi bile s soljo in sirom obsipane. Ni večje more, kot celo življenje jesti le testenine alla bolognese. To je verjetno največji stereotip prehranjevalnih navad: če so na mizi testenine, še morajo le-te biti z mesom in zasmrajene z na rjavo razcvrto čebulo, absurd. Zeli so odrešeniki enolične prehrane, ki jo ima pripadnik delavskega razreda dnevno večkrat na mizi.

Zakaj večina smrtnikov in jedcev industrijske hrane ne uporablja začimb v prehrani?

Prvič: ker sploh nevejo, da kaj takega obstaja.
Drugič: mislijo do je to le za kuharske šolane velemojstre in sila zahtevno.
Tretjič: mislijo, da je okusnost hrane lahko priboljena samo s posebno tehniko kuhanja oziroma pečenja, pacanja in kaj še podobnih čaranj.
Četrtič: mislijo, da je neko živilo že po naravi ustvarjeno z določeno prijetno aromo.
Petič: mislijo, da bo obrok okusen že, če ga dovolj posolijo ali zacvrejo.
Šestič: nihče jih ni predal znanja o uporabi začimb. V naši celinski, evropski, industrijski in potrošniški kulturi ni tradicije uporabe raznovrstih začimb.

Ko obstaja zavest, da bi se lahko uporabile žačimbe v pripravi obroka, se nadalje pojavijo predsodki.
Predsodki do uporabe začimb v prehrani.
Prvič: jed lahko pokvariš oziroma drugemu nebo všeč.
Učinek je ravno nasproten: večina se čudi, kako je lahko ta jed tako okusna in je hkrati tako preprosta.
Drugič: to zahteva preveč časa in pozornosti pri pripravi.
Večina začimb se doda na koncu, kar vzame minimalno časa, če jih v naprej pripravimo
Tretjič: je prezahtevno izbrati pravilno začimbo.
Pomemebno je preizkušati in spoznavati različne kombinacije.
Četrtič: dvom v unčinkovitost dišavnic in začimb.
Že majhen količine dajo karakter jedi.
Petič: začimbe lahko škodijo ugodju v prebavi in zdravju.
Večina dišavnic ima spodbudne učinke na počutje: eterična olja (zeliščarstvo), učinek arome na razpoloženje (aromaterapija), učinek na značaj in karakter, temperament osebe (Ajurveda).

Zakaj uradna medecina in tisti ki se ukvarjajo z zdravo prehrano ne upoštevajo začimb, kot sestavni del zdrave prehrane.

Oni preštevajo le energisjko vrednost, merijo količino maščob, ogljikovih hidtratov, beljakovin, preštevajo miligrame mineralov in vitaminov. O okusu in aromi po nič. Saj ljudje večino jejo prav iz zadovoljevanja senzoričnih in socialnih potreb. Zaužito hrano je potrebno obravnavati celostno, kot tdui zdravje ljudi. Zakaj večina ljudi v bolnici pravi, da je hrana grozna? Zdrava hrana pripravljena z ustreznimi začimbami je bolj bogatega okusa, kot običajna, tisot ki jo ima večina vsak dan na mizi. Primer: špinača, kot sinonim zdrave prehrane, je brez začimb skoraj brez okusa, saj je listnata rastlina, zato ji je potrebno dodati pravilne začimbe, npr.: zelena, timijan, muškatni orešček, origano, česen. Po teh dodanih začimbah postne omaka iz špinače pravi gurmanski užitek. Ob tem pa še telo preskrbimo s potrenimi minerali in vitamini, ki so v listih špinače. Napačno je in tudi manj zdravo , da se špinačna omaka pripravlja tako, da se prekuhava (saj le tako spusti svojo značilno »papirnato« aromo) in zabeli (!) s smetano.
Večini ljudi malo pomeni, v katerem živilu npr. se nahaja železo, cink, magnezij , selen, vitamin B6, vitamin H…; koliko koristnih aminokislin ima določno živilo, kakšno je razmerje med maščobami, beljakovinami in energijsko gostoto. Pomemebno je to, da ugotovimo, dal lahko v enem dnevu vsem tem strokovnim pogojem in zahtevam po zdravi prehrani zadostimo z raznovrstno, večinoma z hrano rastlinskega izvora, ne da bi pri tem bili prikrajšani za gastronomski užitek, seveda če dodamo ZAČIMBE.
Večkrat je po TV slišati, kaj je zdrava prehrana. Vendar tam omenjajo koliko maščobe sme biti in da ne smete presoliti. Ampak kaj, če je ravno maščoba in sol množici vir občutka okusnoti v hrani. Z reduciranjem teh substanc, je hran seveda bolj zdrava, vendar pa pri tem trpi njihova čustvenost, saj je doživljenje hrane večinoma čustvene narave. Zato je potrebno najti rešitev, kako reducirati škodljive snovi (živalska maščoba in sol) in pri tem ohraniti ali še zboljšati okusnost oz. aromatičnost jedi. Rešitev ni v industrijsko spremenjenih in obdelanih živlih, ki v naravni obliki (meso in mlečni izdelki) presegajo spremenjlive količine zdravju škodlijivih snoveh, ampak v preusmeritev v živila, ki že v naravni obliki ustrezajo zdravstvenim zahtevam. Njihovo, za nekatere pomanjkljivo, aromo, ker gre pri tem večinoma za živila ratlinskega izvora, katerih v svojem življenju niso bili navajeni uživati, pa nadomestiti z naravnimi ZAČIMBAMI.



V NADALJEVANJU SLEDI

Vrste začimb Začimbe v tradicionalni prehrani  

Komentarji, pobude, sugestije na ... sim_on_c@hotmail.com